»V moji deželi konec aprila ali začetek maja ozelenijo grmi, ki jih kmalu nato naselijo zapredki metuljev. Kot vata ali kot sladkorna pena zgledajo, ličinke pa požirajo list za listom, dokler grmi niso videti popolnoma opustošeni. Ko se metulji razvijejo, odletijo, grmički pa kljub temu niso uničeni. Ob letu ponovno ozelenijo, spet in spet.

To je podoba pisateljice, podoba pesnika. Zgodbe in pesmi ju izjejo, izčrpajo ju, in ko so napisane, odletijo, odidejo v knjige, odidejo med poslušalce. To se ponavlja.

In kaj se zgodi s pesmimi in zgodbami?

Poznam fanta, ki so mu operirali oči. Dva tedna po operaciji je moral ležati le na desnem boku, potem še mesec dni ni smel brati, ničesar. Ko je po mesecu in pol prijel v roko knjigo, se mu je zdelo, kot da bi besede z žlico zajemal iz sklede. Kot da bi jih jedel, zares jedel.

In poznam dekle, ki je zdaj učiteljica. Pravi: Otroci, ki jim starši niso brali knjig, so siromašni.

Besede v pesmih in zgodbah so hrana. Niso hrana za telo, nihče si z njimi ne bo napolnil želodca. So hrana za duha in dušo.

Kadar je človek lačen in žejen, se mu stisne želodec, osušijo se mu usta. Išče, kje bi lahko dobil vsaj kos kruha, skodelico riža, koruze, kakšno ribo ali banano. Bolj ko je lačen, bolj se mu oži pogled, ne vidi več drugega kot par grižljajev, ki bi ga nasitili.

Lakota po besedah se ne kaže tako, kaže se kot malodušnost, kot brezbrižnost, kot arogantnost. Ljudje, ki jih tare ta lakota, se ne zavedajo, da je njihova duša premražena, ne zavedajo se, da hodijo mimo sebe, pa se ne vidijo. Del sveta jim odteka, ne da bi ga sploh kdaj opazili.

To lakoto potešijo pesmi in jo potešijo zgodbe.

Če tega doslej nismo počeli, je upanje, da se nasitimo?

Je. Fant bere, skoraj ni dneva, da ne bi bral. Punca, ki je postala učiteljica, bere zgodbe svojim šolarjem. Vsak petek. Vsak teden. Če kdaj pozabi, jo na branje spomnijo otroci sami.

Pa pisateljica in pesnik? Ob letu bosta ozelenela. In spet ju bodo izjedle zgodbe in pesmi, ki bodo kot metulji poleteli na vse strani. Spet in spet.«

 

Zgoraj zapisano besedilo je nastalo izpod peresa pisatelja Petra Svetine in je letošnja poslanica ob Mednarodnem dnevu knjig za otroke. Vse od leta 1967 po vsem svetu obeležujemo mednarodni dan knjig za otroke 2. aprila, ki je rojstni dan H. C. Andersena.

Peter Svetina, kot tudi Damijan Stepančič, ki je ustvaril plakat in vabilo-kocko, sta slovenska vrhunska ustvarjalca, spoštovana med strokovno publiko in zelo priljubljena med mladimi in odraslimi bralci. Nominirana sta za Andersenovo nagrado 2020. Ta je najvišje mednarodno priznanje na področju mladinske književnosti.

Na povezavi https://www.youtube.com/watch?v=W5q0xeiX_KM lahko poslanici tudi prisluhnete. Prebira jo Boštjan Gorenc – Pižama.

»Mami, a morajo imeti tisti, ki veliko poslušajo, res velika ušesa? – Hm, ne vem natančno. Mislim, da morajo imeti zlasti veliko srce.« 

(Peter Svetina: Uho sveta. Ilustr. Damijan Stepančič. (Miš, 2017))

 

Seznam vseh knjig Petra Svetina in Damijana Stepančiča ter nekaj spodbud za branje (IBBY).


Seznam zlatih hrušk Petra Svetina in Damijana Stepančiča in nekaj »zlatohruškarskih« spodbud za branje (Pionirska)
.

(Skupno 66 obiskov, današnjih obiskov 1)